Kristi Patty, uredila in prevedla Vesna Pavlović
Z mladino delam že 23 let in v tem času sem opravila precej pogovorov z ljudmi. Ena najlepših strani mojega dela je ta, da se lahko usedem s človekom in mu prisluhnem. Opazila sem, da nas je veliko, ki bojujemo isto bitko – hrepenenje po izpopolnjujočem odnosu.
Za takšen odnos smo bili ustvarjeni že v samem začetku v edenskem vrtu z Adamom in Evo. Skozi vse Sveto pismo beremo o bitki za to, kar je bilo na vrtu izgubljeno. V največji zapovedi nam je naročeno, naj ljubimo Boga in druge. Naša življenja vsak dan pričujejo o zahtevnosti izvrševanja te zapovedi.
Prizadevanje, da bi bili poslušni tej zapovedi, nas lahko potre. Ta nenehna bitka spominja na rokoborbo.
Sveto pismo uči, da zdrav odnos pomeni iskrenost, zvestobo in varnost. A to ne pomeni, da so osebe v takšnih odnosih vselej v enakopravnem položaju, da so takšni odnosi preprosti in da v njih ni prostora za konflikte. Pravzaprav verjamem, da v mnogih globokih odnosih enakopravnosti ni, da takšni odnosi niso preprosti in da v njih pride do konfliktov.
V Pregovorih 27,17 beremo: “Železo se brusi z železom, človek brusi svojega bližnjega.” To je močna prispodoba: en kos železa, ki brusi drugega. Si predstavljate to vročino? Kakšno trenje! Iskre vse naokrog!
Kaj se zgodi, ko nas iskre najbolj brusečih odnosov opečejo?
Pred nekaj leti je na obisk prišla svakinja. V tistem času sem bila utrujena in sita vsega iskrenja v mojem življenju. Do trenutka njenega prihoda sem že prispela do meje iztrošenosti.
Sem Američanka, ki je do časa njenega obiska v Sloveniji živela že dovolj let, da je navdušenje nad učenjem novega jezika ugasnilo. Živo se spomnim, kako me je najmlajši izmed štirih otrok nedolžno vprašal: “Kako to, da ne znaš toliko slovenščine, kot je znamo ostali?” Vprašal me je to, kar smo se tiho spraševali vsi ostali, vključno z menoj.
Starejši otroci so tedaj že zakorakali v najstniška leta in, ker delam z mladino, sem si vedno predstavljala, da bom ‘skulirana’ mama. Domača sem bila v kulturi mladih in najstniki so mi že mnoga leta izlivali svoje duše. Na nek način mi je bilo hudo za druge mame – za vse, kar jih čaka.
Mož je čutil, da je čas, da starejšemu sinu zaupava več odgovornosti, jaz pa sem kar naprej razmišljala o pritiskih, ki jih je deležen v šoli, o poznih urah, v katerih dela domačo nalogo, o vseh zahtevah, ki so na njem. Zdelo se mi je, da bi potreboval več najine podpore. Še vedno naju vidim, kako sva stala v kuhinji. Sin se je obrnil k meni in rekel: “Mami, ti ne razumeš. O teh zadevah bi raje govoril z očetom.”
Hotela sem zakričati nanj: “RES?! Raje bi govoril z očetom? On te hoče vreči med volkove! Jaz sem na tvoji strani!” Namesto tega sem z iskro, ki se je vžgala v meni, rekla: “Če je tako, razumem.”
V rokah sem držala goreče iskre in nisem vedela, kaj bi naredila z njimi. Ko je torej svakinja prišla na obisk, sem ji izlila svoje srce. Ne samo nekaj zgodb, ampak vse. Ko sem končala, sem jo pogledala. Nikakršne pomoči nisem pričakovala, mogoče samo malo sočutja: “Ti revica uboga, drži se.” Namesto tega je rekla: “Verjetno je to razlog, zakaj vsi potrebujemo odpuščanje.” “Čakaj malo. Kaj? Tu ne gre za odpuščanje, gre za razumevanje. To ni vprašanje odpuščanja. Odpustim! Poglej, kakšno ravnanje z menoj mu dopuščam. Če to ni odpuščanje, potem ne vem, kaj je. ”
In takrat me je spreletelo. Nisem vedela, kaj je odpuščanje.
Zdi se, da se, ko smo prizadeti, odzovemo na enega izmed dveh načinov, ki ju, čeprav to nista, imenujemo načina odpuščanja.
Prvi način je prikrivanje. Da bi opravičili osebo, ki nas je prizadela, si izmislimo izgovor. Rečemo, denimo, da oseba ni vedela, da nas bo to prizadelo, ali da tega ni nameravala. Ali pa to prikrijemo tako, da dogodek prezremo in se vedemo, kot da se ni nič zgodilo. Kadarkoli boleč spomin na dogodek priplava na površje našega uma, ga vnovič porinemo globoko v ozadje.
Ko namesto da bi odpustili, zadevo prikrijemo, je težava v tem, da ranjena čustva ne izginejo, ampak so spravljena v razpokah naših duš. Ko so razpoke zasičene, začnejo puščati – takrat je jasno, da smo te reči, namesto da bi z njimi opravili, le pospravili.
Drugi način odziva na prizadetost je, da gremo v napad, da bi se zaščitili. Skozi preizkušnje in napake se naučimo ohraniti svojo varnost v tem nevarnem svetu. Mogoče celo priznamo, da se je zgodilo in da je bolelo, a si obljubimo, da se ne bo ponovilo.
V Evangeliju po Mateju 18,23-35 beremo, da je Božje kraljestvo podobno kralju, ki je hotel poravnati svoje račune. Pogledal je zapise, da bi videl, kdo mu kaj dolguje. Ob tem je naletel na služabnika, ki je imel do kralja velik dolg. Dolg je bil tako velik, da ga je bilo pravzaprav nemogoče poravnati. Nekateri vrednost dolga ocenjujejo na okoli 2,5 milijarde evrov. Služabnik kljub temu kralja prosi za potrpljenje in čas, da mu bo lahko odplačal.
Sveto pismo pravi, da se je gospodar usmilil služabnika, ga osvobodil in mu odpustil njegov dolg. Že v naslednji vrstici pa vidimo, da je služabnik odkorakal ven in našel enega svojih soslužabnikov. V izvirniku je med vrsticami mogoče razbrati, da ga je pravzaprav poiskal. Dolg soslužabnika je bil mnogo nižji, približno tri tisoč evrov. Še vedno lep znesek, ampak niti blizu 2,5 milijardam, ki jih je kralj odpustil služabniku. V Svetem pismu piše, da ga je služabnik zgrabil, ga davil in zahteval: ”Vrni, kar si dolžan!”
Kaj je naredil služabnik, ko ga je njegov soslužabnik prosil, da bi potrpel z njim – točno to, kar je malo pred tem sam prosil kralja? V trideseti vrstici beremo, da ni hotel.
Opazimo lahko tri znake neodpuščanja:
1. Pretirana čustva: Samo usta odpre, se že jezim. Kar bi me običajno malo razdražilo ali potrlo, me pahne v bes, ki vzbrsti v zamero.
2. Zahteva po plačilu: Vrni, kar si dolžan! Včasih niti ne vemo, kako bi dolg sploh lahko bil poplačan, vemo le, da bo nekdo moral plačati.
Jedro problema pri zahtevi po plačilu je zavedanje, da mora biti nekaj povrnjeno, a prepogosto se zgodi, da to ni mogoče. Če si nekdo izposodi mojo knjigo in uniči njeno vezavo, mi lahko v zameno ponudi novo knjigo. Če pa hčerki za poseben dogodek posodim prstan svoje babice in ga izgubi, prstana ne bo mogla nadomestiti. Od tod naslednji korak:
3. Pošiljanje v zapor: Varne se počutimo samo, če je druga oseba zaklenjena na hladnem. Zapori, kamor pošiljamo ljudi, lahko zavzamejo mnoge oblike – morda smo hladni, gradimo zidove, da nas oseba ne bo več mogla prizadeti, ali pa se odločimo, da z njimi sploh ne bomo imeli opravka, dokler se ne oddolžijo za to, kar so storili, in sicer skladno z našimi pogoji.
Težava tu je enaka težavi, na katero je naletel služabnik iz naše zgodbe. Kralj je namreč slišal o vsem, kar se je zgodilo – v 32. in 33. vrstici beremo, da mu je gospodar rekel: “Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?”
Če ste kristjan, ste se verjetno ravnokar pokesali za svoje neodpuščanje.
Tri tisoč evrov ni malo denarja. Za tiste, ki ste doživeli izdajo, zlorabo in druga nepojmljiva dela – to niso majhne reči. Ampak če se zavedate in priznate, da vam je Kristus odpustil veliko več, kot vam je kdorkoli dolžan, potem lahko krmarite skozi zahteven proces odpuščanja.
Zmožni boste reči: “Če primerjam tri tisoč evrov z 2,5 milijardami evrov dolga, je moje vedenje povsem neprimerno.” Neodpuščanje je greh, ki jezi Boga – to moramo priznati in se tega zavedati. Povrh tega pa je Bog tako velikodušen! Mu bomo res v svoji skoposti obrnili hrbet?
Ko sem odraščala, je moja teta Kathy živela tri ure vožnje stran. Vsak njen obisk je bil razlog za praznovanje! Vsakič, ko je prišla, je naju z bratom razveselila z darili in pogosto naju je peljala na kosilo.
Enega njenih obiskov imam živo v spominu. Po večerji je mimogrede omenila, da je ob vhodu v restavracijo opazila napis, da strežejo sladoled s prelivom po ceni 99 centov. Bi se ji kdo pridružil? Seveda!
Zvečer naslednjega dne se je zgodilo nekaj nepojmljivega! Predlagala je, da gremo še enkrat v restavracijo na tisti okusni sladoled s prelivom. Z bratom sva bila presrečna! Tretji večer sva bila presunjena, ko naju je zopet povabila na slastni sladoled. Kdo še počne kaj takega? Vsak večer svojega obiska pri nas naju je peljala na sladoled s prelivom. Pet zaporednih večerov! Prevzeta sva bila z njeno radodarnostjo! Nikakršne drame ni bilo. Nobene lekcije o tem, kako si tega sicer ne zasluživa, a naju vseeno vabi na sladoled. Moja teta nama je to z veseljem ponudila iz svojega ‘bogastva’. Z veseljem naju je razveselila s tem, česar si nisva zaslužila.
Marsikdaj sem ljudem ‘odpustila’, a pozneje spoznala, da jim nisem zares odpustila. V srcu sem se še vedno oklepala dogodka. Bodisi sem zadevo prikrivala ali pa se zavarovala, da se mi kaj takega ne bi več zgodilo. To ni odpuščanje. Pravo odpuščanje je proces.
Proces odpuščanja poteka na naslednji način:
1. Najprej moramo razčistiti, kaj nam je druga oseba poškodovala ali uničila. Ne preskočite tega dela z izgovorom, da je lepše, če se prestopka ne omenja več. Kralj je vedel, koliko mu je služabnik dolgoval.
2. Po tem, ko je jasno, kdo vam je kaj storil, naredite tako, kot je naredil kralj v Jezusovi zgodbi. Usmilil se je služabnika. Potem odpustite dolg v Jezusovem imenu in pustite osebo, ki ste ji odpustili, da gre.
3. Pridite k Bogu po zaščito in po napotke, kako ravnati v odnosu s to osebo.
Razumem, zakaj ljudje, ki so bili ranjeni, iščejo načine, kako bi dosegli občutek varnosti. Nočemo biti nespametni in dopustiti, da se vse skupaj ponavlja znova in znova. Ampak kaj če bi, namesto da se skušamo zaščititi sami, za zaščito in navodila, kako ravnati v odnosu s to osebo, prosili Boga?
Moj svak, Dave Patty, je nekoč, ko je predaval na temo 18. poglavja Evangelija po Mateju, opozoril na vrstici, ki dobro odgovorita na vprašanje, kako je z občutkom varnosti. V Drugem pismu Timoteju 4,14-15 beremo: “Kovač Aleksander mi je prizadel veliko hudega. Gospod mu bo povrnil po njegovih delih. Tega se tudi ti varuj, ker zelo nasprotuje našim naukom.”
Tu smo prebrali, da mu bo povrnil Bog, ne Pavel sam. Pavel prizna svojo bolečino, ko pravi, da mu je kovač prizadel veliko hudega, in postavi primerne meje. Timoteju pravi, naj se ga varuje.
Vidite razliko med tem, da se nekoga varujete, in pošiljanjem te osebe v zapor? Lahko ustvarite razdaljo, niste pa odgovorni, da bi osebo držali v zaporu. Namesto da bi za svojo varnost skrbeli sami, vas varuje Bog.
To lahko upoštevate na različne načine. Opisala bom primer iz svojega življenja.
Pri procesu odpuščanja si včasih pomagam z blokom za račune, kupljenim v papirnici. Gre za telesno dejanje z duhovnim učinkom: Na prazen račun zapišem vse, kar mi oseba dolguje. Navedem lahko spoštovanje, prijazen ton pogovora, osnovno vljudnost ali celo ljubezen. Ko zapišem vse in se ne morem spomniti ničesar več, vzamem rdeče pisalo in na račun zapišem ‘v celoti plačano’ ali ‘plačano z Jezusovega računa’. Na ta način lahko res odpustim.
Potem naglas rečem, da sem osebi oprostila in da lahko svobodno odide. Mogoče boste sami v tem trenutku račun hoteli raztrgati na majhne koščke ali ga sežgati. Mogoče pa boste želeli obdržati potrdilo o plačilu, da bi vam, če bi vas spet preganjale misli glede njega, služil kot opomin, da je dolg poravnan. Na koncu ne pozabite priti k Bogu. Prosite ga, da vam pokaže, kako v prihodnje ravnati v odnosu s to osebo.
