Danes bi vam rada predstavila dečka, bojevnika, moža, kralja, pesnika in človeka po Božjem srcu.
Ta deček je živel pred več kot 2000 leti in bil najmlajši v družini, ki je štela osem otrok. Imel je svoje zadolžitve. Vsako jutro je moral zgodaj vstati in odhiteti v službo. Ja, čeprav je bil majhen, je moral s svojimi rokami prispevati k obstoju svoje družine. Njegova služba je bila na prvi pogled lahka. Ležati pod drevesom in šteti ovce. Ne zato, da bi naprej zaspal, ampak da bi vedel, ali so vse prisotne. Da bi si krajšal čas, je pod drevesom prebiral strune svoje harfe in prepeval. In tako dan za dnem. Gotovo že veste, o kom govorim, in že vidim, kako mladi vzdihujete in razmišljate: Joj, ko bi jaz imel takšno službo. To bi bilo zabavno. Nobene odgovornosti.
Vsak dan pa ni bil tak. Včasih je bilo v njegovi službi prav poskočno, napeto in nevarno. Še posebno ob dnevih, ko se je pojavil kakšen medved, ki je iskal svoj zajtrk med njegovimi ovcami. Takrat je skočil na urne noge, zgrabil palico in se boril z medvedom, dokler ni medved omagal. Včasih pa se mu je zdelo, da levu, ki je hlastal za kosilom, ne bo mogel do živega, a je bil kljub vsemu vedno zmagovalec. Ko so se stvari umirile, se je spet usedel pod drevo, vzel harfo, brenkal in prepeval.
Le komu je prepeval?
Kdo je bil tako vreden, da mu je namenil svoj čas?
Kako to, da ga okoliščine niso ustavile?
Nekega dne, ko se je podil za svojimi ovcami, je naenkrat zagledal, da se mu nekdo približuje. Začudi se, še posebno ko spozna, da je to eden njihovih služabnikov. Morda pomisli: Joj, samo da se ni kaj zgodilo očetu? Služabnik ves zasopel reče: »Takoj moraš domov. Prišel je duhovnik Samuel – hoče te videti. Nujno je.« David se požene v tek. Ni vedel, kaj se dogaja, bil pa je radoveden, kaj želi Samuel. In zakaj hoče videti prav njega. Ves zadihan je pritekel domov.
Ko je Samuel zagledal Davida, je stopil k njemu in ga mazilil za kralja, ker mu je tako naročil Gospod. Sveto pismo pravi, da je od tistega trenutka Gospodov Duh napolnjeval Davida. Nisem prepričana, ali je tisti trenutek David vedel, kaj se je zgodilo z njim, vendar je bilo to maziljenje za bodočega kralja, ki bo vladal v Izraelu.
Izvoljen in maziljen za kralja. To ni majhna stvar.
Če bi tebe danes izvolili za kraljico, kaj bi storila? Ja, verjetno bi obiskala frizerja, pedikerja, manikerja, oblekla najlepše stvari, zahtevala, da te fotografirajo, da si na naslovnici znane revije …
David pa se je po tem dogodku vrnil k svoji nalogi. Najdemo ga pod drevesom s harfo v rokah, slaveč Boga. Poglejte, kako si prepeva: Psalm 23.
Vprašam se: Od kod Davidu takšna drža? Od kod mu takšno veselje nad Bogom in ne nad tem, da je kralj? Na to celo pozabi.
Kako to, da ga okoliščine niso spremenile?
Kmalu zatem Davidu pride na uho, da Filistejci grozijo njegovemu ljudstvu in se bahajo z velikanom, ki je v njihovih vrstah. David ve, da so na bojišču tudi njegovi bratje, zato se mu zahoče, da jih vidi in spodbudi. Ko se približa bojišču, opazi, da situacija ni ravno spodbudna. Opazi, da so se pred velikanom vsi skrili v mišje luknje. V sebi se razjezi in se odloči. »Jaz se bom boril.« Bratje ga želijo zaustaviti, vendar je David odločen. Reče: »Kaj mi ne zaupate? Jaz premagam leva, medveda, vse. Tudi njega bom!« Ko vidijo, da je odločen, privolijo.
David se pripravi na boj. In ko Goljat renči in grozi, David odločno reče: »Ti prihajaš k meni s sulico in kopjem, jaz pa prihajam k tebi v imenu živega Boga.«
Kot že veste, David premaga tudi tega velikana.
Od kod je imel David takšno vero, moč, zaupanje?
Kakšen odnos je imel David z Bogom?
Kako to, da okoliščine niso imele moči nad njim?
Sveto pismo pravi, da je bil po tem dogodku David povabljen, da pride živet na dvor, h kralju Savlu, ki je takrat vladal v Izraelu. Morda je David celo pozabil, da je bil maziljen za kralja, kajti služil je Savlu z vso ponižnostjo in predanostjo. Zanj je šel v boj. Se boril in zmagoval bitko za bitko. Savla pa je večkrat mučil zli duh. Privedli so mu Davida, ki je igral na harfo in prepeval svojemu Bogu.
Od kod Davidu tak pogum? Od kod takšna drža?
Celo pred kraljem se ni uklonil. Tudi tam je bolj častil svojega Boga kot samega kralja. Kako to, da ni podlegel okoliščinam?
Kmalu je ljudstvo v Izraelu spoznalo, da je David boljši bojevnik kot Savel. Postajalo mu je vse bolj naklonjeno, kar pa je silno razjezilo Savla, ki je sklenil, da ga ubije. Večkrat je poskušal, vendar mu ni uspelo, kar ga je še bolj jezilo. David se je zavedal nevarnosti, v kateri je živel, vendar ni ukrepal, ker je vedel, da je Savel kralj in da mu mora biti poslušen. Ko je bil smrtno ogrožen, si je prepeval in prosil Boga za pomoč, zaščito, zavetje. Psalm: 18; 18
Kako podrejen je bil David Savlu, kako šele svojemu Bogu!
H komu se je zatekal David? Samo k Bogu! Bog je bil njegova prva in zadnja misel. Njegov mir in zaščita.
Zakaj ga okoliščine niso spremenile?
Čeprav je bil izkušen vojak, se ni zanašal na svojo moč, temveč je vedno vprašal Boga za nasvet. Naj gre v boj ali naj ne gre? Iz vojne pa se je vedno vrnil kot velik zmagovalec. In kje najdemo Davida po vojni?
S harfo v rokah in pesmijo na ustih.
Prepeva, dviga hvalnice svojemu Bogu. Ga poveličuje in slavi za zmage.
V njegovem življenju je prišel tudi dan, ko je bil za kralja tudi okronan.
Ljudstvo ga je častilo. Kaj pa on?
Kako to, da ga okoliščine niso spremenile?
Častil je svojega Boga. Tudi slava, moč, priljubljenost mu niso vzeli ljubezni in navdušenja nad Bogom. Nad eno od zmag je bil celo tako ponosen, da je, ko so se vrnili, plesal pred Bogom in ga slavil pred vsem izraelskim ljudstvom.
Kako si je to dovolil, mu je očitala njegova žena, da se je tako ponižal pred ljudstvom.
David pa je želel svojemu Bogu igrati, peti, plesati, ga poveličati pred vsemi.
Kakšno stanje srca! Za vse je želel dati čast Bogu.
Ja, v Davidovem življenju se je zgodil tudi greh, zaradi katerega je moral nositi posledice vse svoje življenje. Njegov greh je bilo prešuštvo, laž, zvijačnost, naklepni umor. Vzel si je ženo, ki je bila žena drugemu. Skoval je načrt za umor, saj je dal umoriti moža žene, s katero je legel, ta pa je zanosila.
Bog se je nanj razjezil in ga kaznoval s smrtjo njegovega otroka. Bog se je razjezil in mu obljubil, da se meč ne bo nikoli umaknil od njegove hiše.
Kaj pa David? Ga okoliščine ustavijo?
David pride pred svojega Boga, se kesa, ga prosi odpuščanja, joče, poje žalostinke, moli. Psalm:
Ko mu upade Duh, ko ga zajame žalost, da se mu ne da govoriti, David prisili svojo dušo, da slavi Boga. Enostavno ji reče: »Moja duša, ti boš slavila Boga, naj čutiš tako ali ne. Ne gre za občutke, temveč za dejstvo. Moj Gospod je vreden slave in časti.
Slavi, moja duša, Gospoda in spominjaj se njegovih dobrot … Beri Psalm 103.
Kako je David vse to zmogel?
Kako je zmogel skozi vse nevarnosti, napade, vojne, sovraštva, celo zaradi greha, ostati v Božji bližini? Povezan z Bogom, nenehno?
Kako, da ga nobena, nobena okoliščina ni oddaljila od Boga? Ga zaustavila, da bi ga slavil?
David je vedel, da je njegov Bog stvarnik nebes in zemlje.
Vedel je, da je njegov stvarnik.
Vedel je, da ni Boga, kot je ON.
Zato je želel biti ves čas v njegovi bližini. Želel mu je služiti z vsem srcem – ne samo polovično.
David se je zavedal, da ga potrebuje, da ne more brez njega.
David je imel živ, vsakodneven, pristen odnos z Bogom.
Bog je bil v vseh okoliščinah prisoten v njegovem življenju.
David ga ni odrival. Bog, zdaj te rabim, sedaj pa mi gre dobro.
Klical, zahvaljeval se je Bogu v vsem, v vseh okoliščinah in situacijah.
Kaj ti veš o Bogu?
V kakšnem odnosu si ti z njim?
Kaj tebi pomeni Bog?
Ga lahko slaviš v vseh okoliščinah?
Ali pa medvedi, levi, kače danes prežijo nate? Čigavo rjovenje slišiš?
Rekle boste: »No, pa saj ne živimo v živalskem vrtu.« Ne – pa tudi ja.
Vsak dan se srečujemo z nevarnostmi. Vsak dan nam pretijo Goljati.
Ja, mnogo jih je. Ni lahko. Pritisk doma, v šoli, na ulici, po televiziji.
Tehnika, moda.
Vsak dan se je treba bojevati.
Razlika je samo v tem, da se lahko bojuješ sam ali pa se bojuješ skupaj z Bogom.
Kakšen Goljat stoji pred nami?
Problem: ni službe, premalo denarja, ne vidim bodočega moža, nimam zdravja,
nisem zadovoljna v zakonu, problematični otroci.
Katera vojska nas napada?
Stres, depresija, osamljenost, pomanjkanje, jeza, zagrenjenost.
Je kakšen greh v tvojem življenju, ki ti ne pusti naprej?
Bog odpušča. Ali veš, da Bog odpušča? Bog osvobaja. Bog ti želi dati popolno svobodo, da ga lahko neprenehoma slaviš v vseh okoliščinah. Ne glede na to, kje se nahajaš. Ne glede na svojo preteklost, sedanjost.
Naš Bog je Bog odpuščanja.
Pridimo bliže.
Kateri Goljat stoji pred teboj in te ustrahuje?
Katera vojska ti grozi?
Ali je kakšen greh v tvojem življenju, ki ti preprečuje zaživeti v večji svobodi?
Napišimo na listek – in to v veri prinesimo pred Gospoda. Vrzimo stran od sebe.
Si želimo tako zmagoslavno življenje, kot ga je imel David?
Potem imejmo tak odnos z Bogom, kot ga je imel David.
Vse mu povejmo sproti, vsak dan.
Hudič pa nas nenehno straši. Zelo si prizadeva, da bi nas utišal. On ve nekaj, česar mi morda še ne vemo, in povedala vam bom, kaj sem odkrila ob preučevanju Davidovega življenja.
Hudič ve, če bomo imele takšno držo, kot jo je imel David, če bomo tako slavile Boga v vseh okoliščinah, je izgubil bitko – za vedno. Seveda pa si tega ne želi, zato nas neprestano napada, želi, da klonemo, želi, da naš Duh klone, da bi bil on zmagovalec. Želi nas imeti v oblasti. Všeč mu je, če nas lahko obsoja, toži, seje nemir itd. Želi nas zasvojiti. In tako smo v nenehnem boju z njim.
Veste, kje je naša zmaga? V slavljenju. Tega ne prenese. Ker ko slavimo, govorimo in javno priznavamo, da je Bog naš rešitelj, kralj, odkupitelj, to mu ni po volji. Ko slavimo, ve, da smo zmagovalke.
Poglejte, kaj pravi Sveto pismo v Drugi kroniški knjigi 20,21–22.
Izraelci – Judovi možje so se odpravljali na boj. Jozue je rekel: »Postavite tiste, ki bodo opevali in slavili Gospoda. Naj gredo pred vojsko in govorijo: ›Zahvaljujte se Gospodu, ker vekomaj traja njegova dobrota.‹« Ko so začeli vriskati in prepevati, je Gospod pripravil zasedo Amoncem, Moabcem in tistim s Seirskega gorovja … in med seboj so se pobili. Ko so prišli Izraelci na bojišče, da bi se bojevali, je bila bitka že končana. Našli so samo trupla. Naprej pravi, da so Izraelci – Judovci tri dni pobirali plen, nabrali so si toliko, da niso mogli nesti. Četrti dan pa so se zbrali in slavili Boga …
Si lahko zamislite: Če bi bile take slavilke, kot je bil David, bi bile zmagovalke nad vsako situacijo svojega življenja. Si upamo to poskusiti?
Ko nas prevzame žalost, slavimo Gospoda. Ko nas je strah, ker ni službe, slavimo Gospoda, ko nas načenja bolezen, slavimo Gospoda, ko se bojimo za svoje otroke, slavimo Gospoda …
Gospod se bojuje za nas.
To še ni vse:
Se spominjate velikega mesta Jerihe, ki je bilo obdano z visokim obzidjem? O tem beremo v knjigi preroka Jozueta, v 6. poglavju. Gospod je rekel: »Glej, Jozue, v tvoje roke dajem Jeriho. Vse, kar morate narediti, je naslednje. Obkrožite mesto, kar vas je bojevnikov. Obhodite ga šestkrat. Sedmi dan pa ga obhodite sedemkrat. Pred vami pa naj hodijo duhovniki in trobijo na trobente. Sedmi dan boste zagnali vik in krik. Mestno obzidje se bo sesulo.« Tako so naredili in obzidje je bilo porušeno. Boj je bil dobljen brez orožja.
Si lahko predstavljate, če bi kristjani slavili Gospoda, kaj bi se lahko zgodilo s Slovenijo? Nočemo je porušiti, želimo pa zrušiti našega sovražnika, ki preprečuje ljudem vstop v nebesa.
Se spominjate, ko sta bila apostol Pavel in Sila v zaporu? Kaj sta delala? Pela. Nastal je potres. Vrata so se odprla. Bila sta rešena …
Si lahko mislimo, kaj bi se zgodilo, če bi slavile Boga v težkih okoliščinah?
Morda bi Bog spremenil šefa, moža, otroka …
Dokler ne začnemo, ne bomo vedele.
Gospod pravi, veseli se, veselite se … zahvaljujte se ob vsakem času. Ne glede na pogoje ali okoliščine.
Veselje v Gospodu naj bo vaša moč.
Hvalnica naj bo nenehno, vedno prisotna v našem srcu, na naših ustih.
Slavljenje je čudovit način, kako priti do zdrave duše, telesa, srca.
Slavljenje Boga prinaša odpuščanje, veselje.
Psalm pravi, da vesel duh poživlja onemogle kosti …
Slavljenje naj bo način življenja.
Slavljenje niso občutki, naj bo to naš življenjski slog, naj bo naša drža. Naš privilegij, da lahko častimo Boga.
Slavljenje prežene grde misli. Se spomnite Savla, ko mu je David igral …
Čas je, da zavzamemo svoje ozemlje. Zmago, ki nam je bila pridobljena na križu. Jezus je za nas že izbojeval boj. Odrešene smo. Pomiloščene. Izvoljene. Okronane za kraljeve hčere, svete, zaradi njegove milosti ni nobene obsodbe več … to je dovolj velik razlog, da ga slavimo, poveličujemo in se radujemo v njegovi zmagi.
POZIV
Kaj pa če Gospod Bog še ni tvoja odrešitev, kaj če še nimaš odnosa z njim kot s svojim prijateljem, kaj če ga še nisi sprejela v svoje srce? Ga želiš? To lahko storiš sedaj. Ne oklevaj.
